Mlada Tatjana, noro zaljubljena vdova, osvaja očarljivega, poslovno nesposobnega župnika, ki se je pred kratkim zdravil zaradi alkoholizma. Duhovniku skuša »pomagati« brat dvojček, mlad general hrvaške vojske. Vaški mogotec Marinko, nekoč lastnik avtopralnice v Berlinu, zaman snubi Tatjano. Zveza njegove hčerke Nemke z vaškim nepridipravom in pesnikom haikujev je drugi veliki udarec za njegov ugled. Dalmatinsko zaledje je najrevnejša hrvaška pokrajina, ki živi od denarja zdomcev, patriotizma in spominov na davno snemanje nemških kavbojskih filmov.

»Odločil sem se posneti ljubezensko zgodbo in ustvariti neke vrste realistično komedijo.
Antejevi junaki so očarljivo neumni. Nisem hotel, da bi bili moji liki videti neumni, temveč sem nameraval kot takšno prikazati življenje, če narobe živimo. V romanu se junakom dogaja natanko to, kar si zaslužijo, v mojem filmu pa se jim večinoma godi slabše. Pri meni junaki zmorejo več, vendar jim nikakor ne gre. To je osnovna napetost, s katero občinstvo spremlja film: pričakovanje, da se jim bo končno obrnilo na bolje. Zgodba iz dalmatinskega zaledja, seveda, toda iskreno; zame je to enako film o meni, o mojih ljubeznih, prijateljih, igralcih, o moji ekipi. In morda o Hrvaški. Smiljevo je majhno, a v tem filmu smo vanj umestili vso Hrvaško in še več.« (Hrvoje Hribar)