V enem najbolj razvpitih zaporov v Evropi, Lepoglava, so številni režimi svojo strogost utrjevali z vsiljevanjem brutalnih metod tako imenovane zaporniške rehabilitacije. Lepoglava je še danes osrednji hrvaški zapor in več jetnikov se je odločilo, da bodo postavili Shakespearovo dramo Sen kresne noči. Film je zgodba o tistih med njimi, ki bi bili danes, če bi Shakespeare še živel, junaki njegovih dram.

»Prvotna zamisel je bila posneti film o terapiji zapornikov z igro, torej nekakšno rehabilitacijo. Sprva sem temu nasprotovala, saj se mi je zdelo nesmiselno. Zanimala me je namreč zgodba o zaporu in ljudeh v njem. Prav v tem času so v nekem časopisu objavili članek o zapornikih, ki so s Stojanom Matavuljem pripravili predstavo Žalostna zgodba o Piramu in Tizbi. Zanimali so me kot ljudje, tako kot so me vsi, o katerih sem posnela dokumentarce. Če imam osebo z imenom in priimkom, potem rada ustvarim pozitivno zgodbo, saj je najlažje iz vsakega človeka narediti pošast.« (Ivona Juka)